Dva boksarja, dve generaciji in ena odlična predstava, ki vas ne bo le nasmejala, ampak tudi ganila do solz.. Predstava bo v Primskovem v Kranju, v nedeljo, 10.12. 2017, ob 19.00 uri za zaključeno skupino.

Stanje zaloge: na voljo

Kako lahko nekdanji boksar, ki je vse življenje živel med nasiljem in športom, jeznemu mladeniču pomaga prerasti, premagati in se osvoboditi vse agresivnosti, ki jo nosi v sebi? Dva boksarja, dve generaciji in ena odlična predstava, ki vas ne bo le nasmejala, ampak tudi ganila do solz.

V uspešnici z več kot 100 ponovitvami sta svoje moči združila oče in sin, Iztok Valič in Domen Valič, ki sta skupaj zaigrala tudi v popularni televizijski seriji Usodno vino.

Zgodba govori o srečanju odpisanega starca, nekoč legendarnega boksarja, ki danes le še nemočno ždi v svojem stolu in prazno zre v steno, in od energije prekipevajočega, nesramnega in neotesanega petnajstletnika, ki dnevno pet in več ur brska po svetovnem spletu, klepeta po messengerju, glasuje za nove face, žveči pice in drugo junk hrano, domišljija pa mu ne seže dlje kot do Müllerja, kjer bo jutri kupil novo računalniško igrico.

Mali ga dreza: "Če si legenda, povej mi, kako se živi? Zakaj je vredno živeti?" Morda bomo skupaj z njim to tudi sami odkrili v predstavi, zaviti v humor in v tisto večno dogajanje med mladim in starim, zaletavim in modrim a vendar polnim vesele energije, ki je gonilo človeškega življenja.

Predstava traja uro in petnajst minut!

Nekaj o sami predstavi!

Lutz Hübner
BOKSARSKO SRCE

Z velikim smislom za gledališče in ostrim posluhom za mladostnikovo psiho izpisuje v Berlinu živeči nemški dramatik Lutz Hübner srečanje med petnajstletnim fantom in starim boksarjem, ki v domu za ostarele drug pred drugim sprva skrivata svoje bolečine in sanje, čez čas pa si jih razkrijeta in postaneta zaveznika na poti do uresničitve.
Zgodba, ki jo pripoveduje Lutz Hübner, slovenski publiki znan predvsem po veliki uspešnici Marjetka str. 89 (režija Samo M. Strelec, Mestno gledališče Ptuj, 2000), govori o mladcu, ki z enim korakom že na poti v prestopništvo nekega dne vpade v enolični vsakdan starega boksarja. V levi roki kangla, v desni pleskarski čopič, hiter, prehiter še zase, hrupen, žlobudrav in nadležen. Špricajoč od sveže mladosti, ki bi rada živela in vse doživela zdaj, takoj in tukaj, ihtav, odrezav in zaletav mladi bikec.
Nesramen in neotesan, neizprosno zahteven do nekoč legendarnega boksarja, ki danes le še nemočno ždi v svojem stolu in prazno zre v steno, s katere se kruši omet.

Gostobseden s svojo zbadljivostjo skuša skriti notranje negotovosti, bolečine in zgodovino vseh že doživetih zavrnitev.

Je srečanje odpisanega starca in petnajstletnika.

Čeprav je verjetno naš prvi odgovor, da sta ta dva svetova tako zelo narazen, da je že trk, in kaj šele stik, popolnoma nemogoč, se vendarle izkaže, da temu ni tako. Režiser Samo M. Strelec izpostavlja v tekstu drezavost, s katero drug ob drugega drsata mladi digitalni in stari analogni svet. Mladec lačno tipa za stilom in stari mu pokaže šarm. Mladcu se mudi, življenje ne čaka, starec na ihto odkima in reče borba. Vztrajnost in žilavost.

Mladec spoznava pravo naravo boksarskega srca: šarm, milino, zvestobo sebi. Stari se uči, da je treba pot iskati, dokler je ne najdeš. Dokler ni tista prava.

Danes o starosti malodane ne govorimo več. Govorimo o tretjem življenjskem obdobju, kot bi bila beseda starec starka psovka. Kot ugotavlja režiser predstave Samo M. Strelec, se sodobna družba ne zaveda bogastva, ki ga lahko nudi star človek: obilje modrosti, premisleka, zrelosti, počasnosti in neprecenljive izkušnje.